LENART V SLOVENSKIH GORICAH
Lenart v Slovenskih goricah leži na severovzhodu Slovenije in je središče z vinogradi in sadovnjaki posajenih Slovenskih goric.
LENART NEKOČ
Področje se intenzivneje naseljuje po odhodu Madžarov konec 12. stoletja. Najstarejše naselje je Radehova, ki se omenja že 1115. leta. Kraj je prvotno last Spanheimov (bogati fevdalci in koroški vojvode). 1196. leta je bil kraj v lasti šentpavelskega samostana (na Koroškem). 1196. 1eta se tudi prvič omenja cerkev Sv. Lenarta (svetnik iz 6. stol. v Franciji, zavetnik jetnikov, živine ter nerodovitnih žena in porodnic). 1202. leta je šentpavelski samostan prodal Lenart Wernerju von Tannu iz Melja pri Mariboru. Od 1265 do 1376 je bil last plemiške družine von Haag, ki so bili lastniki sedanjega gradu Hrastovec. Hči zadnjega tega rodu, Gunterja se je poročila s Henrikom Herberštajnom.
Stavba nekdanjega trškega sodišča. Na čelu uprave trga Lenarta je bil trški sodnik – prvi se omenja 1332. leta. Trg je imel tedenski tržni dan in sedem živinskih sejmov med letom. Pred prvo svetovno vojno je bil Sv. Lenart v Slovenskih goricah tipično podeželsko naselje Avstro – ogrske države, v katerem je bila večina prebivalcev slovenskega rodu, razen nekaj tržanov, ki so se radi hvalili z nemštvom.
Po prvi svetovni vojni je tudi pri Lenartu hitro sledilo razočaranje nad novo državo Kraljevino Jugoslavijo. Agrarna reforma ni bila v celoti uresničena, saj so Nemci še naprej imeli v lasti veliko zemlje, tudi vinogradov, ki so jih obdelovali s pomočjo viničarjev. Teh je bilo veliko, njihovo življenje je bilo zelo težko, velikokrat bedno. Nasploh so bili Lenartčani močno odvisni od zemlje, saj je bila v kraju samo usnjarska industrija.
Po drugi svetovni vojni se je značaj ljudske oblasti v novi socialistični Jugoslaviji kazal tudi pri Lenartu. Prebivalstvo se je ukvarjalo še vedno pretežno s kmetijstvom, doživelo je kolektivizacijo (zadruge) in nacionalizacijo, s katero je bilo odvzeto veliko zemlje, odpravljeni pa so bili viničarski odnosi.
Industrializacija je prodirala počasi, najmočneje sredi sedemdesetih let. Nastali so številni obrati kovinske industrije, nekaj tudi lesne in tekstilne. To so bili predvsem dislocirani obrati mariborskih tovarn. Industrializacija je povzročila tudi razvoj družbenih dejavnosti in komunalne infrastrukture. Začelo se je precejšnje priseljevanje prebivalstva iz okoliških krajev, zato so pri Lenartu začeli graditi sodobna stanovanjska naselja z bloki in individualnimi hišami.
29. novembra 1989. leta je Lenart postal mesto, a uradniki so pozabili odlok objaviti v Uradnem listu, zato je naselje Lenart moral počakati do 23. 12. 2020, ko je Vlada RS, na svoji 46. seji popravila krivico in Lenart v Slovenskih goricah je že drugič, tokrat tudi formalno, postal mesto.
LENART DANES
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 in ob prehodu v tržno gospodarjenje je tudi v Lenartu prišlo do propada večine industrijskih obratov in do velike brezposelnosti, začeli so se tudi postopki denacionalizacije. Pojavili so se novi obrati v zasebni lasti, zlasti na področju trgovine, gostinstva in tehnično-poslovnih storitev.
